V italijanskem jeziku ni stalnega naglasnega mesta.
Dvočrkje gh izgovorimo g: Lamborghini [lamborgíni];
nenaglašeni i pred samoglasnikom pa j.
Ker naglašeni e stoji pred j-jem, ga izgovorimo široko.
V italijanskem jeziku ni stalnega naglasnega mesta.
Dvojne soglasnike izgovarjamo kot enojne.
C pred e izgovarjamo č;
s med samoglasnikoma ali pred zvenečimi soglasniki pa s fonemom z.
Nenaglašeni i pred samoglasnikom izgovarjamo j.
V italijanskem jeziku ni stalnega naglasnega mesta.
Dvočrkje gn izgovorimo nj;
črko z pa s fonemom c; v redkih primerih dz.
Dvojne soglasnike izgovarjamo kot enojne.
V italijanskem jeziku ni stalnega naglasnega mesta.
Če je naglas na zadnjem zlogu, je označeno s krativcem.
Dvočrkje gi pred samoglasnikom izgovorimo s fonemom dž.
Dvojne soglasnike izgovarjamo kot enojne.
V italijanskem jeziku ni stalnega naglasnega mesta.
S krativcem je označeno, če je naglas na zadnjem zlogu.
Črko z izgovorimo s fonemom c, v redkih primerih dz (npr. zero, azzurro).
Nenaglašeni i pred samoglasnikom izgovarjamo j.
Če se osnova samostalnika v govoru konča na -ó, jo pri sklanjanju podaljšamo z j: rokoko [rokokó], rokokoja [rokokója]. Na preglas o v e za glasom j smo pozorni ne samo pri sklanjanju (z Nicolòjem [z nikolójem]), temveč tudi pri tvorbi svojilnega pridevnika.
V italijanskem jeziku ni stalnega naglasnega mesta.
S krativcem je označeno, da je naglas na zadnjem zlogu.
Dvočrkje ch izgovorimo s fonemom k.
Če se osnova samostalnika v govoru konča na -ó, jo pri sklanjanju podaljšamo z j: metro [metró], metroja [metrója].
V italijanskem jeziku ni stalnega naglasnega mesta.
S krativcem je označeno, da je naglas na zadnjem zlogu.
Dvojne soglasnike izgovarjamo kot enojne.
Črko z izgovorimo c; v redkih primerih dz.
Če se osnova samostalnika v govoru konča na -ó, jo pri sklanjanju podaljšamo z j: Miró [miró], Mirója [mirója].
V italijanskem jeziku ni stalnega naglasnega mesta.
Črko c (ne pred e ali i) izgovorimo s fonemom k;
tročrkje gli pa s fonemom lj: Madonna di Campiglio [kampiljo].