V španskem jeziku so besede, ki se končajo na samoglasnik, s ali n, naglašene na predzadnjem zlogu. Izjeme so vedno označene z naglasnim znamenjem.
J se izgovori h, črko z izgovorimo s fonemom s, ne glede na položaj v besedi, črko z pa s fonemom s.
Tako si reče sam.
Za govorjenim č namesto o-ja v končnici pišemo in izgovorimo e: plašč, s plaščem; Blažič, z Blažičem; Župančič, z Župančičem. Tako tudi pridevnik: Kovačičev [kováčičev]; Blažičev, Župančičev.
Ferenca Krausza, s Ferencem Krauszom; Ferenčev, Krauszov
V madžarskem jeziku je stalno naglasno mesto na prvem zlogu.
Prevzete besede praviloma naglašujemo z ozkim e oziroma ozkim o; ker pa naglašeni e stoji pred r-jem, ga izgovorimo široko.
Črko c izgovorimo c: Miskolc [míškolc].
Dvočrkje sz izgovorimo s fonemom s.
Na preglas o v e za glasovi c, č, ž, š, j, dž smo pozorni ne samo pri sklanjanju, temveč tudi pri tvorbi svojilnega pridevnika. Ob tem ne pozabimo na
premeno c s č pri tvorbi pridevnika iz imena Ferenc (tudi Nemec Nemčev, Slovenec Slovenčev …).
Pierra Agostinija, s Pierrom Agostinijem; Pierrov, Agostinijev
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
I se pred samoglasnikom vedno izgovori kot j: Liege [ljéž].
Prevzete besede praviloma naglašujemo z ozkim e oziroma ozkim o; ker pa naglašeni e stoji pred r-jem, ga izgovorimo široko.
Nenaglašeni e-ji so v francoskem jeziku nemi.
Priimek pri sklanjanju podaljšamo z j, ker je naglašen na končnem i.
Na preglas o v e za glasovi c, č, ž, š, j, dž smo pozorni ne samo pri sklanjanju, temveč tudi pri tvorbi svojilnega pridevnika.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Nenaglašeni e-ji so nemi; večinoma so nemi tudi končni soglasniki.
Črka h se ne izgovarja: Henri [anrí].
Curie: V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Skłodowska: Poljsko črko ł prevzemamo s slovenskim fonemom l, v izvirniku je izgovor z ṷ.