nikoló canjólo, nikolója canjóla; nikolójev, canjólov
Nicolòja Zaniola; Nicolòjev, Zaniolov
V italijanskem jeziku ni stalnega naglasnega mesta.
S krativcem je označeno, če je naglas na zadnjem zlogu.
Črko z izgovorimo s fonemom c, v redkih primerih dz (npr. zero, azzurro).
Nenaglašeni i pred samoglasnikom izgovarjamo j.
Če se osnova samostalnika v govoru konča na -ó, jo pri sklanjanju podaljšamo z j: rokoko [rokokó], rokokoja [rokokója]. Na preglas o v e za glasom j smo pozorni ne samo pri sklanjanju (z Nicolòjem [z nikolójem]), temveč tudi pri tvorbi svojilnega pridevnika.