V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Izgovor francoskih nosnih samoglasnikov prilagajamo glasovnim značilnostim slovenskega jezika: en izgovorimo [en] samo pred samoglasnikom, sicer [an]: Vincent [vensán].
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu. Končni soglasniki so večinoma nemi.
G pred e, i ali y izgovorimo ž.
Francoski en izgovorimo [en] samo pred samoglasnikom, sicer [an], vendar so osebna lastna imena, ki se končajo na -ien, izjeme. Tako kot Adrien [adrijên] tudi Cyprien [siprijên], Aurélien [oreljên], Bastien [bastjên], Damien [damjên], Émillien [emiljên], Fabien [fabjên], Flavien [flavjên], Félicien [felisjên], Julien [žiljên], Lucien [lisjên], Sébastien [sebastjên], Donatien [donasjên] …
V končaju -en v prevzetih besedah iz francoščine je široki e.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Končnica -es je nema, če ni naglašena.
Črko u izgovorimo i: Tartuffe [tartíf], buffet [bifé] je bife.
Dvočrkje oi izgovorimo u̯a: François [fransuá], Antoine [antu̯án], Benoît [benu̯á] ali z oa: tako v podomačenih besedah zapis npr. Loara (fra. Loire), Antoaneta (fra. Antoinette), kot tudi izgovor npr. Renoir [renoár].
V češkem jeziku je stalno naglasno mesto na prvem zlogu.
Ostrivec na a-ju v češčini zaznamuje nenaglašen dolgi zlog, ne naglasnega mesta.
Črko ě izgovorimo je: Štěpanka – [štjépanka], Zdeněk – [zdénjek], izjemo naredimo pri imenih, ki so enaka slovenskim, na primer Věra – [vêra].
V španskem jeziku so na zadnjem zlogu naglašene besede, ki se končujejo na soglasnik, ne pa na s oz. n. Naglasno mesto je zaznamovano z ostrivcem, če se ne ravna po pravilih naglaševanja v tem jeziku.
Dva l-ja (ll) izgovorimo lj: Sevilla [sevílja], Murillo [muríljo].
Prevzete besede praviloma naglašujemo z ozkim e oziroma ozkim o; ker pa naglašeni e stoji pred r-jem, ga izgovorimo široko.
Naglas španskega in portugalskega imena Beatriz je tako v evropski in latinskoameriški španščini kot v evropski in latinskoameriški portugalščini na zadnjem zlogu.
Víta Přindiša, z Vítom Přindišem; Vítov, Přindišev
V češkem jeziku je stalno naglasno mesto na prvem zlogu.
Črko ř za nezvenečim soglasnikom izgovorimo s fonemom š.
Za govorjenim š namesto o-ja v končnici pišemo in izgovorimo e: stric, s stricem; s Přindišem [s pšíndišem]. Tako tudi pridevnik: Přindišev [pšíndišev].
V španskem jeziku so besede, ki se končajo na samoglasnik, -s ali -n, naglašene na predzadnjem zlogu. Izjeme so vedno označene z ločevalnim znamenjem.
Črko j izgovorimo s fonemom h, prav tako črko g pred e ali i.
V italijanskem jeziku ni stalnega naglasnega mesta.
Dvočrkje gi pred samoglasnikom izgovorimo s fonemom dž,
s med samoglasnikoma pa s fonemom z.
Dvojne soglasnike izgovarjamo kot enojne.