V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
H-ja ne izgovorimo.
Nenaglašeni e je v francoskem jeziku nemi, izgovorimo pa ga pred govorjenim soglasniškim sklopom: Lescot [leskó], de Bergerac [də beržerák].
Končni soglasniki so večinoma nemi.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Zvezo en ne pred samoglasnikom izgovorimo an.
H je nemi, se ne izgovarja.
Dvočrkje au izgovorimo o;
dvočrkje ay pa s fonemom e: Quai d'Orsay [ké dorsé].
E ni nemi, v francoščini se izgovori s polglasnikom.
igó degríp, igója degrípa, z igójem; igójev, degrípov
Hugoja Desgrippesa, s Hugojem; Hugojev, Desgrippesov
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
H je nemi: Henri [anrí].
Francosko črko u izgovorimo i: Camus [kamí], Curie [kirí].
Končni soglasniki so v francoskem jeziku večinoma nemi, izjema je -s; končnica -es je nema, če ni naglašena: Descartes [dekárt].
Dvojne soglasnike izgovarjamo enojno: Musset [misé].
Na preglas o v e za glasovi c, č, ž, š, j, dž smo pozorni ne samo pri sklanjanju, temveč tudi pri tvorbi svojilnega pridevnika.
hájnc fíšer, hájnca fíšerja, s hájncem fíšerjem; hájnčev, fíšerjev
Heinza Fischerja, s Heinzem Fischerjem; Heinzev, Fischerjev
Dvočrkje ei izgovorimo aj: Einstein [ájnštajn],
tročrkje sch pa s fonemom š.
Nemško črko z izgovorimo s fonemom c. Za govorjenim c pa namesto o-ja v končnici pišemo e: stric, s stricem; Franz [franc], s Franzem [fráncem].
Tako tudi pridevnik: Heinzev [hájnčev], Fischerjev [fíšerjev].
V danskem jeziku je naglas v večini besed na prvem zlogu, vendar je zlasti pri imenih veliko izjem.
Dansko črko ø izgovorimo s fonemom e.
Prevzete besede praviloma naglašujemo z ozkim e oziroma ozkim o; ker pa naglašeni e stoji pred j-jem, ga izgovorimo široko.
Naglas španskega in portugalskega imena Beatriz je tako v evropski in latinskoameriški španščini kot v evropski in latinskoameriški portugalščini na zadnjem zlogu.
žuáo enríkeš, žuáa enríkeša, z žuáom enríkešem; enríkešev
Joãa Henriquesa; z Joãom Henriquesem; Henriquesev
V portugalskem jeziku so besede, ki se končajo na samoglasnik, naglašene na predzadnjem zlogu. Izjeme so vedno označene z naglasnim znamenjem.
Črko ã izgovorimo z a.
Črke h ne izgovorimo.
Končni s izgovorimo s fonemom š; zato smo pri orodniku in pridevniku pozorni na preglas o v e.
Francosko ime Henri:
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Zvezo en ne pred samoglasnikom izgovorimo an.
H je nemi, se ne izgovarja.
I se pred samoglasnikom vedno izgovori j: Liege [ljéž], Pierre [pjêr].
Dvočrkje eu izgovorimo e (Peugeot [pežó]).
Črka x je pogosto nema: faux pas [fo pá], Bordeaux [bordó], Chamonix [šamoní].
Em pred soglasnikom v slovenščini prevzamemo z am: d’Alembert: [dalambêr], Dembélé: [dambelé], Wembanyama [vambanjamá].
Črkovni sklopi ps je nemi ali pa ga izgovorimo s ps: Deschamps [dešám] in Lesseps [leséps].
Tako ime kot priimek sta irskega izvora.
Zapis Geoghegan je irska oblika priimka njegovega očeta Geoghan, Tao pa irska različica imena Tom, kot je bilo ime očetu.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Zvezo en ne pred samoglasnikom izgovorimo an. H je nemi, se ne izgovarja.
Francosko črko u izgovorimo i: Tartuffe [tartíf], buffet [bifé] je bife.
Končni soglasniki so v francoskem jeziku večinoma nemi.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
H se razen v redkih izjemah ne izgovarja pred samoglasnikom: Henri [anrí].
Črko é izgovorimo e;
nenaglašeni e-ji so nemi;
polglasnik v členu le pa ohranjamo.