Pravopisni slovar 2001 poleg pisne oblike Missouri navaja tudi podomačeni zapis Misuri, izgovor s s-jem pa navajajo tako domači kot tuji priročniki (prim. pravopis 2001, Dudnov in Longmanov izgovorni slovar).
Za perzijski jezik je značilen naglas na zadnjem zlogu, ki pa je v slovenščini zelo redek, poleg tega se končniški naglas izgublja, zato imena, naglašena na končnici, naglasno domačimo, tj. prestavimo naglas večinoma za mesto proti začetku besede, podobno kot špansko Bogotá – [bogóta], Panamá – [pánama] ali rusko [maskvá] – [móskva].
Pri Alžircih smo upoštevali zapis imen in priimkov v francoskem jeziku, kot jih je pred svetovnim prvenstvom Mednarodna nogometna zveza na svoji spletni strani objavila leta 2014. Pri tistih, ki so bili rojeni v Franciji, smo navadno upoštevali francosko izgovarjavo, po pravilih za prevzemanje v slovenski knjižni jezik. Pri v Alžiriji rojenih nogometaših pa podomačeni izgovor. V slovenskem jeziku je ustaljena oblika [móhamed, móhameda].
Pri Alžircih smo upoštevali zapis imen in priimkov v francoskem jeziku, kot jih je pred svetovnim prvenstvom Mednarodna nogometna zveza na svoji spletni strani objavila leta 2010. Pri tistih, ki so bili rojeni v Franciji, smo navadno upoštevali francosko izgovarjavo, po pravilih za prevzemanje v slovenski knjižni jezik. Pri v Alžiriji rojenih nogometaših pa podomačeni izgovor. V slovenskem jeziku je sicer ustaljena oblika [móhamed, móhameda].
V poljskem jeziku je stalno naglasno mesto na predzadnjem zlogu.
Dvočrkje ch izgovorimo s fonemom h.
Poljsko črko ł prevzemamo s slovenskim fonemom l, v izvirniku pa jo izgovarjamo z ṷ.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Dvočrkje ch izgovorimo s fonemom š.
Končni soglasniki so v francoščini večinoma nemi, l pa navadno ostane v izgovoru (Méribel [meribél], Auriol [orjól], Paul [pól], Claudel [klodél] …).
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Dvočrkje ch izgovorimo s fonemom š.
Končni soglasniki so v francoščini večinoma nemi, l pa navadno ostane v izgovoru (Méribel [meribél], Auriol [orjól], Paul [pól], Claudel [klodél] …).
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Končni soglasniki so v francoščini večinoma nemi, l pa navadno ostane v izgovoru (Meribel [meribél], Auriol [oriól], Paul [pól], Claudel [klodél] …).
Nenaglašeni e-ji so v francoskem jeziku nemi.
V španskem jeziku je naglasno mesto zaznamovano z ostrivcem, če se ne ravna po splošnih pravilih naglaševanja v tem jeziku. Španska imena, ki se končajo na soglasnik (izjemi sta -s in -n), večinoma naglašena na zadnjem zlogu, tako še npr. Manuel [manuél], Rafael [rafaél], Fidel [fidél].
Črko z izgovorimo s fonemom s, izjema je le položaj pred l-jem ali m-jem.
Pri Alžircih smo upoštevali zapis imen in priimkov v francoskem jeziku, kot jih je pred svetovnim prvenstvom Mednarodna nogometna zveza na svoji spletni strani objavila leta 2010. Pri tistih, ki so bili rojeni v Franciji, smo navadno upoštevali francosko izgovarjavo, po pravilih za prevzemanje v slovenski knjižni jezik. Pri v Alžiriji rojenih nogometaših pa podomačeni izgovor.
V 1. izdaji pravopisnega slovarja 2001 je zapisan izgovor s polglasnikom ob r-ju [mélbәrn], potem je bilo to spremenjeno v izreko z e-jem pred r-jem [mélbern]. Svetujemo prvo izgovorno možnost, torej [mélbәrn], prid. [mélbәrnski].