V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
J izgovorimo s fonemom ž: Jean [žán], Jaurès [žorés], Jaurés [žoré], Jacques [žák].
Francosko črko u izgovorimo i (Tartuffe [tartíf]); za q in g se ne izgovarja: Jacques [žák], Quai d'Orsay [ké dorsé]).
Dvočrkje ai izgovorimo e: Calais [kalé].
S med samoglasnikoma izgovorimo kot z (Toulouse [tulúz-]).
Dvočrkje ou izgovorimo u, ch izgovorimo s fonemom š.
Končni soglasniki so v francoskem jeziku večinoma nemi, izjema je -s, ki ga včasih beremo (Reims [réms]), včasih ne (Rennes [rén]); končni z v priimku ni nemi, ker ga izgovori lastnica priimka.
V norveškem jeziku je navadno naglašen prvi zlog.
Črko v izgovorimo v,
dvočrkje sj s fonemom š,
ø pa s fonemom e.
Končni d ohranjamo v izgovoru.
I pred a izgovorimo j.
Nordijske priimke na -sen izgovarjamo z obstojnim e: Andersen – Andersena, Ibsen – Ibsena.
Prevzete besede praviloma naglašujemo z ozkim e oziroma ozkim o.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
J izgovorimo s fonemom ž: Jean [žán];
i pred samoglasnikom pa j: Liège [ljéž].
Francoski en izgovorimo [en] samo pred samoglasnikom, sicer [an], vendar so osebna lastna imena, ki se končajo na -ien, izjeme. Prim. Bastien [bastjên], Damien [damjên], Fabien [fabjên], Flavien [flavjên], Félicien [felisjên], Julien [žiljên], Lucien [lisjên], Sébastien [sebastjên], Donatien [donasjên].
Kadar v francoskem jeziku -in ne stoji pred samoglasnikom, ga pri prevzemanju v slovenščino ne izgovarjamo tako, kot je zapisan, temveč kot -en: Coubertin [kubertên], Badinter [badentêr], Jospin [žospên].
V končaju -en v prevzetih besedah iz francoščine je široki e.
V češkem jeziku je stalno naglasno mesto na prvem zlogu.
Ločevalno znamenje, identično našemu ostrivcu, v češčini zaznamuje nenaglašeni dolgi zlog, ne naglasnega mesta.