V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Francosko dvočrkje ch izgovorimo s fonemom š.
Izgovor francoskih nosnih samoglasnikov prilagajamo glasovnim značilnostim slovenskega jezika: zvezo an izgovorimo tako, kot je zapisana.
Končni soglasniki so v francoskem jeziku večinoma nemi.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
G pred e, i ali y izgovorimo ž.
Končnica -es je v francoskem jeziku nema, če ni naglašena.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Dvočrkje ou izgovorimo u,
g pred i pa s fonemom ž.
Izgovor francoskih nosnih samoglasnikov prilagajamo glasovnim značilnostim slovenskega jezika: -in ne pred samoglasnikom izgovarjamo en (Jospin [žospên], Gauguin [gogên]).
Končni soglasniki so v francoskem jeziku večinoma nemi, izjema je -s, ki ga včasih izgovorimo (Garros [garós]), včasih ne (Dumas [dimá]).
V španskem jeziku so na zadnjem zlogu naglašene besede, ki se končujejo na soglasnik, ne pa na -s oz. -n; naglasno mesto je zaznamovano z ostrivcem, če se ne ravna po pravilih naglaševanja v tem jeziku.
Črko j izgovorimo s fonemom h.
Ohranimo izgovor b med samoglasnikoma z v (Albéniz – [alvénis], Cristobal – [kristóval], Estéban – [estévan], Ibáñez – [ivánjes], Ribalta – [riválta], Ribera – [rivêra], Zabaleta – [savaléta]), z izjemo ustaljenih imen Kuba, Bilbao, San Sebastián, Ibiza, Habanera. Prim. Učbenik španskega jezika Antona Grada, Španska slovnica po naše Jasmine Markič in Barbare Pihler.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Črko j izgovorimo s fonemom ž, dvočrkje ea pa s fonemom a.
Dvočrkje ou izgovorimo u.
Končni soglasniki so večinoma nemi.