Več zadetkov...

Generic selectors
Išči le od začetka gesla
Išči le po geslu
Išči tudi po izgovarjavi
Post Type Selectors

Avtor: Tamara Gorup

Objavljeno dne

Kévin Vauquelin Francoski kolesar.

kevín voklên 

V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Francosko dvočrkje au izgovorimo o.
Kadar v francoskem jeziku -in ne stoji pred samoglasnikom, ga pri prevzemanju v slovenščino ne izgovarjamo tako, kot je zapisan, temveč kot -en: Coubertin [kubertên], Badinter [badentêr], Jospin [žospên]. V končaju -en v prevzetih besedah iz francoščine je široki e.

Objavljeno dne

Mira Andrejeva Ruska teniška igralka.

míra andrêjeva 



rus. Ми́рра Андре́ева

Črko e, ki sledi samoglasniku, pisno in izgovorno prevzemamo s črkovnim sklopom je (Andreeva > Andrejeva).
Imena, identična slovenskim, pišemo z enojnim soglasnikom (Anna > Ana; Ana Kurnikova).

Objavljeno dne

Foix Kraj v Franciji.

fṷá, iz fṷája 

iz Foixa

V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Zveza oi se izgovori ṷa/oa. Končni soglasniki so večinoma nemi.

Objavljeno dne

Cirque du Soleil Kanadska umetniška skupina.

sírk di solêj, sírk di solêja 

Cirque du Soleila

V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
C pred i izgovorimo s.
U izgovorimo i, u za črko q pa se ne izgovori.
Končni nenaglašeni e-ji so nemi.
Zveza il se pogosto izgovori z j (prim. Anouilh [anuj]).

Objavljeno dne

Alejo Pérez Argentinski dirigent.

alého pêres, aléha pêresa, pêresov 

Aleja Péreza

V španskem jeziku so besede, ki se končujejo na samoglasnik ali na -s oz. -n, naglašene na predzadnjem zlogu: Jorge [hórhe], Ramos [rámos], Carmen [kármen].
Če se naglasno mesto ne ravna po pravilih, je to zaznamovano z ostrivcem: Díez [díes], Dalí [dalí], Núñez [núnjes].
Črko j izgovorimo s fonemom h.
Črko z izgovorimo s fonemom s, ne glede na položaj v besedi; tudi pred samoglasnikom, tj. pri pregibanju in tvorbi svojilnega pridevnika.
E pred r je v prevzetih besedah širok.
Ostrivec v španščini ni naglasno znamenje, torej ne označuje dolgega samoglasnika in ožine e-ja. Je ločevalno znamenje: za označevanje naglasnega mesta, ki se razlikuje od pričakovanega; je obvezna sestavina črke.