Črko e, ki sledi samoglasniku, pisno in izgovorno prevzemamo s črkovnim sklopom je (Andreeva > Andrejeva).
Imena, identična slovenskim, pišemo z enojnim soglasnikom (Anna > Ana; Ana Kurnikova).
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
C pred i izgovorimo s.
U izgovorimo i, u za črko q pa se ne izgovori.
Končni nenaglašeni e-ji so nemi.
Zveza il se pogosto izgovori z j (prim. Anouilh [anuj]).
V španskem jeziku so besede, ki se končujejo na samoglasnik ali na -s oz. -n, naglašene na predzadnjem zlogu: Jorge [hórhe], Ramos [rámos], Carmen [kármen].
Če se naglasno mesto ne ravna po pravilih, je to zaznamovano z ostrivcem: Díez [díes], Dalí [dalí], Núñez [núnjes].
Črko j izgovorimo s fonemom h.
Črko z izgovorimo s fonemom s, ne glede na položaj v besedi; tudi pred samoglasnikom, tj. pri pregibanju in tvorbi svojilnega pridevnika.
E pred r je v prevzetih besedah širok.
Ostrivec v španščini ni naglasno znamenje, torej ne označuje dolgega samoglasnika in ožine e-ja. Je ločevalno znamenje: za označevanje naglasnega mesta, ki se razlikuje od pričakovanega; je obvezna sestavina črke.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Francoska črka h je nema. Dvočrkje ou izgovorimo u.
Kadar v francoskem jeziku -in ne stoji pred samoglasnikom, ga pri prevzemanju v slovenščino izgovarjamo kot -en.
V španskem jeziku je naglas na besedah, ki se končujejo na samoglasnik ali na s oz. n, na predzadnjem zlogu. Toda pri prevzemanju nenaglašeno končnico -ia/-io izgovorno (in pogosto tudi pisno) podomačimo, npr. Murcia [múrsija], Antonio [antónijo], Asturija, Galicija, Katalonija ...