V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Črko j izgovorimo ž: Jacques [žák];
dvočrkje ea s fonemom a;
qu s fonemom k;
črko é pa e.
Dvojne soglasnike izgovarjamo enojno.
V češkem jeziku je naglas vedno na prvem zlogu, izjemo naredimo pri imenih, ki so enaka slovenskim (Martina, Irena …).
Ostrivec na a-ju v češčini zaznamuje nenaglašeni dolgi zlog, ne naglasnega mesta.
Črko ě izgovorimo je.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Dvočrkje ai izgovorimo e: Calais [kalé].
V francoskem jeziku ë za a in o izgovorimo e (Raphaël [rafaél]), včasih pa se ne izgovarja: Staël [stál].
V besedi saint črko t izgovorimo, če ji sledi samoglasnik: Saint-Exupéry [sentegziperí], v nasprotnem primeru ne.
Končni soglasniki so v francoskem jeziku večinoma nemi. S v redkih primerih ostane v izgovoru: Val Thorens [vál toráns], Duras [dirás].
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
I pred samoglasnikom izgovorimo j.
Končni soglasniki so v francoščini večinoma nemi.
Polglasnik v členu de ohranjamo.
Dvočrkje ai izgovorimo s fonemom e.
Francoske končne polglasnike prestavimo za zlog nazaj: Sartre [sártər], Louvre [luvǝr] …
V španskem jeziku so na predzadnjem zlogu naglašene besede, ki se končujejo na samoglasnik ali na s oz. n: Picasso, Dolores, Esteban – [pikáso, dolóres, estévan].
V španskem jeziku so imena, ki se končajo na soglasnik, večinoma naglašena na zadnjem zlogu, npr. Rafael [rafaél], Fidel [fidél].
Na predzadnjem zlogu so naglašene besede, ki se končujejo na samoglasnik ali na s oz. n.
Dva l-ja (ll) izgovorimo lj: Sevilla [sevílja], Murillo [muríljo].