V češkem jeziku je stalno naglasno mesto na prvem zlogu.
Ločevalno znamenje, enako našemu ostrivcu, npr. pri priimku Výborný [víborni], imenih Tomáš [tómaš] in Jiří [jírži], v češčini zaznamuje dolgi zlog, ne naglasnega mesta.
V norveškem jeziku se dvočrkje ee izgovori s fonemom e, ne z i kot v angleškem jeziku.
Nordijske priimke na -sen izgovarjamo z obstojnim e; to vpliva tudi na sklanjanje: Andersen – Andersena, Ibsen – Ibsena.
V ruskem jeziku ni stalnega naglasnega mesta.
Jotirano samoglasniško črko ё izgovarjamo na dva načina:
1. Če ё stoji za č (ч), ž (ж), š (ш), šč (щ), se izgovori z o: Пугачёв Pugačov [pugačôv], Стрижёв Strižov [strižôv], Хрущёв Hruščov [hruščôv].
2. V vseh drugih zvezah ё izgovarjamo z jo: Фёдор Fjodor [fjódor], Артём Artjom [artjóm], Плетнёв Pletnjov [pletnjôv], Тёркин Tjorkin [tjórkin].
Raba črke ё v ruščini ni obvezna, zelo Rusi pogosto pišejo kar e, a vedo, kdaj ima ta e vrednost ё in se torej izgovarja kot naglašeni o.
Prevzete besede praviloma naglašujemo z ozkim e oziroma ozkim o; ker pa naglašeni o stoji pred v-jem, ga izgovorimo široko.