V grškem jeziku ostrivec vedno zaznamuje naglasno mesto.
Grško Εύα Καϊλή prečrkujemo fonetično (prim. pravopisno razpredelnico za novogrško pisavo, člen 1108).
Nenaglašeni i za samoglasnikom izgovorimo j.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
J izgovorimo s fonemom ž: Jean [žán];
i pred samoglasnikom pa j: Liège [ljéž].
Francoski en izgovorimo [en] samo pred samoglasnikom, sicer [an], vendar so osebna lastna imena, ki se končajo na -ien, izjeme. Prim. Bastien [bastjên], Damien [damjên], Fabien [fabjên], Flavien [flavjên], Félicien [felisjên], Julien [žiljên], Lucien [lisjên], Sébastien [sebastjên], Donatien [donasjên].
Kadar v francoskem jeziku -in ne stoji pred samoglasnikom, ga pri prevzemanju v slovenščino ne izgovarjamo tako, kot je zapisan, temveč kot -en: Coubertin [kubertên], Badinter [badentêr], Jospin [žospên].
V končaju -en v prevzetih besedah iz francoščine je široki e.
Špansko ime Elena ima naglas na drugem zlogu, italijansko pa na prvem.
V španskem jeziku so na zadnjem zlogu naglašene besede, ki se končujejo na soglasnik, razen s oz. n.
V španskem jeziku je naglasno mesto zaznamovano z ostrivcem, če se ne ravna po pravilih naglaševanja v tem jeziku.
V norveškem jeziku je navadno naglašen prvi zlog.
Črki aa izgovorimo s fonemom o.
Prevzete besede praviloma naglašujemo z ozkim e oziroma ozkim o; ker pa naglašeni e stoji pred r-jem, ga izgovorimo široko.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Dvojne soglasnike izgovarjamo enojno: Musset [misé].
Črka h se ne izgovarja: Henri [anrí].
Dvočrkje ui izgovorimo i, ou pa u.
Črka e se na koncu ne izgovarja, če ni naglašena.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Izgovor francoskih nosnih samoglasnikov prilagajamo glasovnim značilnostim slovenskega jezika: zvezo an izgovorimo tako, kot je zapisana.
Dvočrkje oi prevzemamo z u̯a.
Nenaglašeni končni e je nemi,
polglasnik v členu de pa ohranjamo.
V besedi saint črko t izgovorimo, če ji sledi samoglasnik, v nasprotnem primeru ne: Saint-Saëns [sensáns].
Črko x izgovorimo gz oziroma ks,
u pa s fonemom i: Tartuffe [tartíf].
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Kadar v francoskem jeziku -in ali -en ne stojita pred samoglasnikom, ju pri prevzemanju v slovenščino ne izgovarjamo tako, kot sta zapisana, temveč kot -en oziroma -an. Npr. Vincent [vensán], Clemenceau [klemansó], Badinter [badentêr], enjambement [anžambmá], Jospin [žospên].
Končni soglasniki so v francoščini večinoma nemi.
Končnica -es je v francoskem jeziku nema, če ni naglašena.
Francoske končne polglasnike vedno prestavimo za zlog nazaj: Sartre, Louvre …