V poljskem jeziku je stalno naglasno mesto na predzadnjem zlogu.
Poljsko črko y prevzemamo s slovenskim fonemom i, v izvirniku pa je trdi i.
Črka ą zaznamuje nosni samoglasnik, ki ga v slovenščini v izgovoru prevzemamo z on.
Dvočrkje si se pred samoglasnikom izgovori s fonemom š.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
I pred samoglasnikom izgovorimo j: Liège [ljéž];
dvočrkje eu s fonemom e (Peugeot [pežó]); zato [matjé], ne [matjú];
tudi dvočrkje ai izgovorimo e: Calais [kalé].
Francoske končne polglasnike vedno prestavimo za zlog nazaj: Sartre [sártər], Louvre [lúvər], Montmartre [monmártər], Le Havre [lə ávər].
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Končni soglasnik -s je ali nemi (Amiéns [amjên]) ali ga izgovorimo (Reims [réms]). Sicer so končni soglasniki večinoma nemi.
Izgovor nosnih samoglasnikov prilagajamo glasovnim značilnostim slovenskega jezika: -in ne pred samoglasnikom izgovarjamo en (Jospin [žospên], Gauguin [gogên]).
Francosko črko u izgovorimo s fonemom i: Hugo [igó], Camus [kamí];
za q in g se pa ne izgovarja: Jacques [žák].
Dvočrkje au izgovorimo o.
Če se osnova samostalnika v govoru konča na -í in -ó, jo pri sklanjanju podaljšamo z j: meni [mení] menija [meníja]; metro [metró] metroja [metrója].
V slovaškem jeziku je stalno naglasno mesto na prvem zlogu, izjemo naredimo le pri ženskih osebnih imenih, ki so identična slovenskim.
Ostrivec v obrazilu -ová pišemo le v imenovalniku ednine (Zuzulová, rod. Zuzulove); to ločevalno znamenje ne zaznamuje naglasnega mesta, temveč dolgi samoglasnik.