V francoskem jeziku je naglas vedno na zadnjem zlogu.
Dvočrkje au izgovorimo o;
c pred e pa s fonemom s.
Končni nenaglašeni e se ne izgovori,
končni s večinoma prav tako ne: Delors [delór], Le Mans [lə man], vendar Reims [réms].
Francoski en izgovorimo [en] samo pred samoglasnikom, sicer [an], vendar so osebna lastna imena, ki se končajo na -ien, izjeme. Tako kot Cyprien [siprijên] tudi Adrien [adrijên], Aurélien [oreljên], Bastien [bastjên], Damien [damjên], Émillien [emiljên], Fabien [fabjên], Flavien [flavjên], Félicien [felisjên], Julien [žiljên], Lucien [lisjên], Sébastien [sebastjên], Donatien [donasjên] …
Črko c pred y izgovorimo s.
Kratico bi lahko prebrali tudi črkovalno, a je bistvo kratic oz. krajšav njihova kratkost in preprostost, zato svetujemo nečrkovalno; izgovor kot druge besede, npr. SAZU [sazú].
(CATL: ang. Contemporary Amperex Technology Limited.)
igó degríp, igója degrípa, z igójem; igójev, degrípov
Hugoja Desgrippesa, s Hugojem; Hugojev, Desgrippesov
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
H je nemi: Henri [anrí].
Francosko črko u izgovorimo i: Camus [kamí], Curie [kirí].
Končni soglasniki so v francoskem jeziku večinoma nemi, izjema je -s; končnica -es je nema, če ni naglašena: Descartes [dekárt].
Dvojne soglasnike izgovarjamo enojno: Musset [misé].
Na preglas o v e za glasovi c, č, ž, š, j, dž smo pozorni ne samo pri sklanjanju, temveč tudi pri tvorbi svojilnega pridevnika.
V češkem jeziku je stalno naglasno mesto na prvem zlogu.
Ločevalno znamenje, enako našemu ostrivcu, npr. pri priimku Černý [čêrni], imenih Tomáš [tómaš] in Jiří [jírži], v češčini zaznamuje dolgi zlog, ne naglasnega mesta.
Prevzeta imena večinoma prevzemamo z ozkim o, izjemo pa naredimo pri nekaterih primerih, ki se glasovno končujejo podobno kot slovenske besede.
Tiste, ki so naglašene na zadnjem ali edinem zlogu, pa pogosto izgovorimo s širokim e oziroma o: Jack, John, Bob, Brad, Chopin, Rodin, Petain …, enako tvorjenke iz njih: Jackson, Johnson … Ni pa to pravilo, ozko izgovorimo Ted, Ned, Tom, Ron …
V španskem jeziku so imena, ki se končajo na soglasnik, večinoma naglašena na zadnjem zlogu, tako še npr. Manuel [manuél], Martín [martín], Fidel [fidél].
Črka j se izgovori s fonemom h.
Francosko črko u izgovorimo i;
j izgovorimo ž;
dvočrkje ch izgovorimo š.
Končni soglasniki so večinoma nemi, vendar so izjeme. Športnik svoj priimek izgovori s končnim soglasnikom.