V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Izgovor francoskih nosnih samoglasnikov prilagajamo glasovnim značilnostim slovenskega jezika: zvezo an izgovorimo tako, kot je zapisana.
Črko c pred e izgovorimo s.
žák rabemananžará, žáka rabemananžarája, z žákom rabemananžarájem; rabemananžarájev
Jacquesa Rabemananjaraje, z Jacquesom Rabemananjarajem;
Rabemananjarajev
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Končnica -es je v francoskem jeziku nema, če ni naglašena.
Če se osnova tujega imena v govoru konča na -á, jo pri sklanjanju podaljšamo z j. Za govorjenim j pa namesto o-ja v končnici pišemo in izgovorimo e: [z rabemananžarájem]. Na to moramo biti pozorni tudi pri tvorbi pridevnika: [rabemananžarájev].
salvadór dalí, salvadórja dalíja, s salvadórjem dalíjem; salvadórjev, dalíjev
Salvadorja Dalíja, s Salvadorjem Dalíjem; Salvadorjev, Dalíjev
V španskem jeziku so na predzadnjem zlogu naglašene besede, ki se končujejo na samoglasnik ali na s oz. n.
Naglasno mesto je zaznamovano z ostrivcem, če se ne ravna po pravilih naglaševanja v tem jeziku.
Osnova samostalnika se v govoru konča na -r (in ni enozložnica) in -í, zato jo pri sklanjanju podaljšamo z j. Za govorjenim j pa namesto o-ja v končnici pišemo in izgovorimo e: [s salvadórjem dalíjem]. Na to moramo biti pozorni tudi pri tvorbi pridevnika: [salvadórjev], [dalíjev].
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Končni soglasniki so večinoma nemi; ali je tudi -s, moramo preveriti: Garros [garós] in Amiéns [amjên].
Črko é izgovorimo, ni nema ali polglasnik; ni pa to naglasno znamenje.
V španskem jeziku se c pred i in e izgovori s,
u za q se ne izgovori.
Besede, ki se končajo na samoglasnik, so naglašene na predzadnjem zlogu: Alonso [alónso], Pablo [páblo].
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Zvezo en ne pred samoglasnikom izgovorimo an.
H je nemi, se ne izgovarja.
Dvočrkje au izgovorimo o;
dvočrkje ay pa s fonemom e: Quai d'Orsay [ké dorsé].
E ni nemi, v francoščini se izgovori s polglasnikom.
rolán garós; igrišča rolána garósa, na rolánu garósu
igrišča Rolanda Garrosa
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Izgovor francoskih nosnih samoglasnikov prilagajamo glasovnim značilnostim slovenskega jezika: zvezo an izgovorimo tako, kot je zapisana.
Končni soglasniki so v francoskem jeziku večinoma nemi, izjema je -s, ki ga včasih izgovorimo (Reims [réms]), včasih ne (Calais [kalé]).
V francoskem jeziku se ü pred samoglasnikom izgovori v. Ta črka je v francoščini redka.
Črko é izgovorimo e; nenaglašeni končni e-ji so sicer nemi.
Naglas je na zadnjem zlogu.
V madžarskem jeziku je stalno naglasno mesto na prvem zlogu.
Ločevalno znamenje, enako našemu ostrivcu, označuje dolžino, ne naglasnega mesta.
Madžarsko črko s izgovorimo š,
glas s pa je zapisan z zvezo sz.
V pred samoglasnikom ob prevzemanju v slovenščino izgovarjamo zobnoustnično, ne glede na izvirni izgovor, tudi npr. imena, zapisana z w, z angleškega govornega območja: Washington [vášington], Wall Street [vól strít], William [víljam], [víski].
Po pravopisnem členu 709 angleški govorjeni polglasnik za pisani o v knjižni slovenščini nadomeščamo z obstojnim govorjenim o.
Črko v pred samoglasnikom izgovarjamo zobnoustnično, ne glede na izvirni izgovor, tudi npr. imena z w-jem z angleškega govornega območja: Williams [víljams], Washington [vášington], Broadway [bródvej], Wilson [vílson].
Ustaljeni izgovor v medijskem in športnem prostoru je s širokim e.
V poljskem jeziku je stalno naglasno mesto na predzadnjem zlogu.
Poljsko črko ł prevzemamo s slovenskim fonemom l, v izvirniku pa je izgovor z ṷ.
Dvočrkje ch izgovorimo s fonemom h;
črko w pred soglasnikom pa z u.
Nenaglašeni i pred samoglasnikom izgovarjamo j.
V poljskem jeziku je stalno naglasno mesto na predzadnjem zlogu.
Dvočrkje rz izgovorimo s fonemom ž; če je pred njim nezveneči soglasnik, pa s š: Zgorzelec [zgoželec], Jerzy [ježi], Andrzej [andžej], Przybyszewski [pšibiševski].
Poljsko črko y prevzemamo s slovenskim fonemom i, v izvirniku je trdi i.
Dvočrkje sz izgovorimo s fonemom š;
dvočrkje ch s fonemom h;
črko w pred soglasnikom pa ṷ.
V španskem jeziku se besede, ki se končajo na samoglasnik ali na s oz. n, naglašene na predzadnjem zlogu;
če se končajo na soglasnik, a ne na s oz. n, pa na zadnjem.
Črko b med samoglasnikoma izgovorimo v.