Črko l v zvezi -ol- pred soglasnikom istega morfema večinoma izgovarjamo dvoustnično: [pôu̯n].
Ne izgovorimo s polglasnikom [povәn]. Pri izgovoru si lahko pomagamo s podobnimi primeri, pri katerih nam včasih povzroča težave izgovor polglasnika, npr. popoln [popôṷn], čoln [čôṷn].
Naglas deležnika na -en se večinoma ravna po sedanjiški obliki glagola, če je sedanjik naglašen na osnovi, je na osnovi večinoma naglašen tudi deležnik.
V izvirniku je [pórtu alêgri], vendar pri prevzemanju iz portugalščine ne upoštevamo ukanja in ikanja, tj. izgovora nenaglašenega o-ja z u in nenaglašenega e-ja z i.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
I se pred samoglasnikom vedno izgovori kot j: Liege [ljéž].
Nenaglašeni e-ji so nemi.
Prevzete besede praviloma naglašujemo z ozkim e oziroma ozkim o; ker pa naglašeni e stoji pred r-jem, ga izgovorimo široko.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
I se pred samoglasnikom vedno izgovori kot j: Liege [ljéž].
Nenaglašeni e-ji so nemi.
Prevzete besede praviloma naglašujemo z ozkim e oziroma ozkim o; ker pa naglašeni e stoji pred r-jem, ga izgovorimo široko.
Dvočrkje au izgovorimo kot o.
V poljskem jeziku je stalno naglasno mesto na predzadnjem zlogu.
Nenaglašeni i pred samoglasnikom izgovorimo j.
Poljsko črko ł prevzemamo s slovenskim fonemom l, v izvirniku pa jo izgovarjamo z ṷ.
Števke, navedene pred decimalno vejico, beremo takole: ena cela, dve celi, tri cele, štiri cele, pet celih itn. Lahko si pomagamo tako, da v mislih dodamo samostalnik ženskega spola, npr. besedo enota. Pri branju izrazov za decimalno vejico pa si lahko pomagamo tako, da v mislih dodamo besedo desetina. Npr. šest celih (enot), tri (desetine) milijona, dve celi (enoti), tri (desetine) odstotka, ena cela (enota), dve (desetini) kilometra, štiri cele (enote), ena (desetina) metra na sekundo. Napačno: podražitev za dva cela šest odstotkov.
Pri predponskih glagolih, ki imajo v nedoločniku naglas na priponi -iti, v sedanjiku pa na priponi -im, npr. [delíti, delím], [gradíti, gradím], je pri opisnem deležnik moškega spola ednine naglas premaknjen za en zlog proti začetku besede v primerjavi s preostalimi deležniškimi oblikami. Enako velja tudi za glagole, ki nimajo brezpredponske oblike, kot je odobriti. Osnova glagola je glob, po je predpona.
V izvirniku je sicer naglašen zadnji zlog imena, vendar v slovenščini mesto naglasa podomačimo, tako še Panama – [pánama], Bogota – [bogóta], Moskva – [móskva] …
V španskem jeziku so na predzadnjem zlogu naglašene besede, ki se končujejo na samoglasnik ali na s oz. n: Picasso, Dolores, Esteban – [pikáso, dolóres, estévan], naglasno mesto pa je zaznamovano z ostrivcem, če se ne ravna po splošnih pravilih naglaševanja v tem jeziku.
Prevzete besede praviloma naglašujemo z ozkim e oziroma o; ker pa naglašeni o stoji pred v-jem, ga izgovorimo široko.