V slovaškem jeziku je stalno naglasno mesto na prvem zlogu.
Ostrivec v obrazilu -ová pišemo le v imenovalniku ednine (Čaputová, rod. Čaputove); to ločevalno znamenje ne zaznamuje naglasnega mesta, temveč dolgi samoglasnik.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
G pred e, i ali y izgovorimo ž: Giraudoux [žirodú], Serge [sêrž].
V nekaterih redkih primerih se s sredi besede ne izgovori, npr. Descartes [dekárt], Desmoulins [demulên], Lisle [líl].
V poljskem jeziku je stalno naglasno mesto na predzadnjem zlogu.
Poljsko črko y prevzemamo s slovenskim fonemom i, v izvirniku pa je trdi i.
Črka ą zaznamuje nosni samoglasnik, ki ga v slovenščini v izgovoru prevzemamo z on.
Dvočrkje si se pred samoglasnikom izgovori s fonemom š.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Dvočrkje ea izgovorimo a.
V imenu Baptiste se p ne izgovori.
Nenaglašeni e-ji so v francoskem jeziku nemi.
Dvočrkje qu izgovorimo s fonemom k.
Kadar v francoskem jeziku -in ne stoji pred samoglasnikom, ga pri prevzemanju v slovenščino ne izgovarjamo tako, kot je zapisan, temveč kot -en. Npr. Vincent [vensán], Badinter [badentêr], Jospin [žospên].
V nekaterih redkih primerih se v francoskem jeziku s sredi besede ne izgovori, npr. Desmoulins [demulên], Lisle [líl].
Končnica -es je pa v francoskem jeziku nema, če ni naglašena.
Naglas je na zadnjem zlogu.
V poljskem jeziku je stalno naglasno mesto na predzadnjem zlogu.
Črka ą zaznamuje nosni samoglasnik, ki ga v slovenščini v izgovoru prevzemamo z on, pred p in b pa z om.
Poljsko črko ł prevzemamo s slovenskim fonemom l, v izvirniku pa je izgovor ṷ.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
J izgovorimo s fonemom ž: Jean [žán];
i pred samoglasnikom pa j: Liège [ljéž].
Francoski en izgovorimo [en] samo pred samoglasnikom, sicer [an], vendar so osebna lastna imena, ki se končajo na -ien, izjeme. Prim. Bastien [bastjên], Damien [damjên], Fabien [fabjên], Flavien [flavjên], Félicien [felisjên], Julien [žiljên], Lucien [lisjên], Sébastien [sebastjên], Donatien [donasjên].
Kadar v francoskem jeziku -in ne stoji pred samoglasnikom, ga pri prevzemanju v slovenščino ne izgovarjamo tako, kot je zapisan, temveč kot -en: Coubertin [kubertên], Badinter [badentêr], Jospin [žospên].
V končaju -en v prevzetih besedah iz francoščine je široki e.
Naglasno mesto ohranjamo, kot je v ruskem jeziku, premaknemo ga pri imenih, ki so podobna slovenskim: rus. [borís] → [bóris], rus. [denís] → [dénis], rus. [román] → [róman], rus. [vladímir] → [vládimir], [iván] → [íva].
V češkem jeziku je naglas vedno na prvem zlogu, izjemo naredimo pri imenih, ki so enaka slovenskim (Martina, Irena …).
Ostrivec na a-ju v češčini zaznamuje nenaglašeni dolgi zlog, ne naglasnega mesta.
Črko ě izgovorimo je.
V češkem jeziku je stalno naglasno mesto na prvem zlogu.
Ločevalno znamenje, identično našemu ostrivcu, v češčini zaznamuje nenaglašeni dolgi zlog, ne naglasnega mesta.
V španskem jeziku so na predzadnjem zlogu naglašene besede, ki se končujejo na samoglasnik ali na s oz. n: Picasso, Dolores, Esteban – [pikáso, dolóres, estévan].