Francosko dvočrkje au izgovorimo o;
dvočrkje ch pa s fonemom š.
Končni e izgovorimo, ker je naglašen.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu. Zaradi sklanjatve naglas pri imenu s končnice prestavimo na prvi a, prim. Chiara, Julia.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
I pred samoglasnikom izgovorimo j: Liège [ljéž].
Naglašeni e pred r-jem v prevzetih besedah izgovorimo široko.
Nenaglašeni končni e-ji so v francoskem jeziku nemi.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Zvezo en ne pred samoglasnikom izgovorimo an.
H je nemi, se ne izgovarja.
Dvočrkje au izgovorimo o;
dvočrkje ay pa s fonemom e: Quai d'Orsay [ké dorsé].
E ni nemi, v francoščini se izgovori s polglasnikom.
rolán garós; igrišča rolána garósa, na rolánu garósu
igrišča Rolanda Garrosa
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Izgovor francoskih nosnih samoglasnikov prilagajamo glasovnim značilnostim slovenskega jezika: zvezo an izgovorimo tako, kot je zapisana.
Končni soglasniki so v francoskem jeziku večinoma nemi, izjema je -s, ki ga včasih izgovorimo (Reims [réms]), včasih ne (Calais [kalé]).
V francoskem jeziku se ü pred samoglasnikom izgovori v. Ta črka je v francoščini redka.
Črko é izgovorimo e; nenaglašeni končni e-ji so sicer nemi.
Naglas je na zadnjem zlogu.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Črko c pred e, i ali y izgovorimo s: Cézanne [sezán], Cyrano [siranó].
Dvojne soglasnike izgovarjamo enojno: Musset [misé].
Nenaglašeni končni e-ji so v francoskem jeziku nemi, prav tako večinoma končni soglasniki.
Dvočrkje eu izgovorimo s fonemom e: Peugeot [pežó].
I pred samoglasnikom izgovorimo j: Pierre [pjêr].
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Črko j izgovorimo ž: Jacques [žák];
dvočrkje ea s fonemom a;
dvočrkje au pa s fonemom o.
V težko izgovorljiv soglasniški sklop osnove [rtr], ki mu v zapisu sledi nemi e, v izgovoru vrivamo polglasnik.
Pri tvorbi pridevnika si lahko pomagamo z imenom Jupiter [júpitər]: Jupitrov.
V francoskem jeziku je naglas vedno na zadnjem zlogu.
Dvočrkje au izgovorimo o;
c pred e pa s fonemom s.
Končni nenaglašeni e se ne izgovori,
končni s večinoma prav tako ne: Delors [delór], Le Mans [lə man], vendar Reims [réms].
Francoski en izgovorimo [en] samo pred samoglasnikom, sicer [an], vendar so osebna lastna imena, ki se končajo na -ien, izjeme. Tako kot Cyprien [siprijên] tudi Adrien [adrijên], Aurélien [oreljên], Bastien [bastjên], Damien [damjên], Émillien [emiljên], Fabien [fabjên], Flavien [flavjên], Félicien [felisjên], Julien [žiljên], Lucien [lisjên], Sébastien [sebastjên], Donatien [donasjên] …
Črko c pred y izgovorimo s.
igó degríp, igója degrípa, z igójem; igójev, degrípov
Hugoja Desgrippesa, s Hugojem; Hugojev, Desgrippesov
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
H je nemi: Henri [anrí].
Francosko črko u izgovorimo i: Camus [kamí], Curie [kirí].
Končni soglasniki so v francoskem jeziku večinoma nemi, izjema je -s; končnica -es je nema, če ni naglašena: Descartes [dekárt].
Dvojne soglasnike izgovarjamo enojno: Musset [misé].
Na preglas o v e za glasovi c, č, ž, š, j, dž smo pozorni ne samo pri sklanjanju, temveč tudi pri tvorbi svojilnega pridevnika.
Francosko črko u izgovorimo i;
j izgovorimo ž;
dvočrkje ch izgovorimo š.
Končni soglasniki so večinoma nemi, vendar so izjeme. Športnik svoj priimek izgovori s končnim soglasnikom.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Nosnike pri prevzemanju v slovenščino izgovarjamo z ustreznim samoglasnikom in m (oz. n): om izgovorimo om, nenosno.
Končnica -es je v francoskem jeziku nema, če ni naglašena.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Končnica -es je nema, če ni naglašena.
Črko u izgovorimo i: Tartuffe [tartíf], buffet [bifé] je bife.
Dvočrkje oi izgovorimo u̯a: François [fransuá], Antoine [antu̯án], Benoît [benu̯á] ali z oa: tako v podomačenih besedah zapis npr. Loara (fra. Loire), Antoaneta (fra. Antoinette), kot tudi izgovor npr. Renoir [renoár].
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Dvočrkje ch izgovorimo s fonemom š,
tričrkje eau s fonemom o,
dvočrkje ou pa u.
Končni soglasniki so večinoma nemi.
Pri sklanjanju to besedo podaljšamo z j, ker se konča na ú.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Dvočrkje ch izgovorimo s fonemom š.
Dvojne soglasnike izgovarjamo enojno: Musset [misé].
Končni nenaglašeni e-ji so v francoskem jeziku nemi.
Prevzete besede praviloma naglašujemo z ozkim e oziroma ozkim o.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Tričrkje eau izgovorimo s fonemom o,
j s fonemom ž.
Dvočrkje oi prevzemamo z oa (npr. Renoir [renoár]; Loara (fr. Loire)) ali z u̯a (François [fransuá] Antoine [antu̯án], Benoît [benu̯á]).
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Kadar v francoskem jeziku -in ali -en ne stojita pred samoglasnikom, ju pri prevzemanju v slovenščino ne izgovarjamo tako, kot sta zapisana, temveč kot -en oziroma -an. Npr. Vincent [vensán], Clemenceau [klemansó], Badinter [badentêr], Jospin [žospên].
Končni soglasniki so v francoskem jeziku večinoma nemi, izjema je -s, ki ga včasih beremo (Reims [réms]), včasih ne (Rennes [rén]).