V švedskem jeziku je navadno naglašen prvi zlog.
Črko g, ki ji sledi kateri od sprednjih samoglasnikov (to so tisti, ki so tvorjeni v sprednjem delu ustne votline: i, y, e, ö, ä), izgovarjamo s fonemom j.
Švedski ö zamenjujemo z najbližjim slovenskim fonemom: z e-jem.
Tako je v pravopisnem slovarju 2001, leksikonu Slovenska krajevna imena in Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen Marka Snoja.
Ker naglašeni o stoji pred v-jem, ga izgovorimo široko.
Kraj Grahovo ob Bači pa naglasimo na a: [gráhovo ob báči].
V nizozemskem jeziku se zveza ei izgovori kot ej. Napačno: [ájndhovən]. Enako še ime mesta Leiden [lêjdәn], napačno: [lâjdәn].
Nemško dvočrkje ei pa izgovorimo aj: Einstein [ájnštajn].
V poljskem jeziku je stalno naglasno mesto na predzadnjem zlogu.
Isto naglasno mesto ohranimo v vseh oblikah: [katovíce, iz katovíc], [zakopáne, iz zakopán].
Dvočrkje ch izgovorimo s fonemom h,
dvočrkje rz s fonemom ž; če je pred njim nezveneči soglasnik, pa s š: Zgorzelec [zgoželec], Jerzy [ježi], Andrzej [andžej], Krzysztof [kšištof], Przybyszewski [pšibiševski].
Končaj -ów v slovenščini v izgovoru prevzemamo kot [ou̯], v poljščini ga izgovarjajo [úf].
Kljub izvirnemu zapisu Chorzów je v slovenskih medijih pogosto zapisano Chorzow (prim. tudi Rzeszow, Lodž).
V izvirniku je sicer naglašen zadnji zlog, vendar mesto naglasa podomačimo, tako še Bogotá – [bogóta], Panamá – [pánama] ali rusko [maskvá] – [móskva] …