V španskem jeziku so na predzadnjem zlogu naglašene besede, ki se končujejo na samoglasnik ali na s oz. n: Picasso, Dolores, Esteban – [pikáso, dolóres, estévan].
V španskem jeziku se črka z izgovori s fonemom s, izjema je le položaj pred l-jem ali m-jem.
V norveškem jeziku je stalno naglasno mesto na prvem zlogu.
Norveška črka ø se izgovori s fonemom e.
St izgovorimo st, ne št (kot v nemščini na začetku besede ali na začetku prvega dela zloženke ali sestavljenke).
V ukrajinskem jeziku mesto naglasa ni stalno.
Cirilski г je g (in ne h): Energodar (Енергода́р) in ne Enerhodar, Igor (І́гор) in ne Ihor, Sergij (Сергій) in ne Serhij.
V ukrajinskem jeziku mesto naglasa ni stalno.
Imena, ki so identična slovenskim, naglasno podomačimo, na primer Boris [bóris], ne [borís], Roman [róman], ne [román], Ivan [ívan], ne [iván].
Ustaljeni izgovor z a, zapisan tudi v pravopisnem slovarju 2001 in ePravopisu.
Američani sicer pogosto izgovarjajo e na mestih, kjer je v evropski angleščini a.
V slovenskem jeziku ohranjamo v izgovoru a še pri npr.: Kansas, Louisiana, Montana, San Francisco, Vancouver.
V ruskem jeziku ni stalnega naglasnega mesta.
Jotirano samoglasniško črko ё izgovarjamo na dva načina:
1. Če ё stoji za č (ч), ž (ж), š (ш), šč (щ), se izgovori z o: Пугачёв Pugačov [pugačôv], Стрижёв Strižov [strižôv], Хрущёв Hruščov [hruščôv].
2. V vseh drugih zvezah ё izgovarjamo z jo: Фёдор Fjodor [fjódor], Артём Artjom [artjóm], Плетнёв Pletnjov [pletnjôv], Тёркин Tjorkin [tjórkin].
Raba črke ё v ruščini ni obvezna, zelo Rusi pogosto pišejo kar e, a vedo, kdaj ima ta e vrednost ё in se torej izgovarja kot naglašeni o.
Prevzete besede praviloma naglašujemo z ozkim e oziroma ozkim o; ker pa naglašeni o stoji pred v-jem, ga izgovorimo široko.