V slovaškem jeziku je stalno naglasno mesto na prvem zlogu.
Ostrivec v obrazilu -ová pišemo le v imenovalniku ednine (Čepelová, rod. Čepelove); to ločevalno znamenje ne zaznamuje naglasnega mesta, temveč dolgi samoglasnik.
Pazimo tudi na izgovor v odvisnih sklonih, ni: [stróa/strôva]. Če se osnova samostalnika v govoru konča na -ó, jo pri sklanjanju podaljšamo z j: Shaw [šó] Shawa [šója].
Upoštevamo zapis na uradni spletni strani inštituta: "[...] pravilna izgovorjava je Inštitut Jožef Štefan [...]."
Tako so že pred leti zapisali mentorji za radijski govor na RTV:
"Med prvimi priročniki, ki navajajo izgovor tega priimka s š-jem, je leksikon CZ 1973. V SP 2001 izgovor tega priimka ni normiran, zato smo po izidu tega priročnika o izgovoru povprašali Pravopisno komisijo. Ta je potrdila zapis priimka Stefan s s-jem, izgovor pa s š-jem. Napotek, ki sta ga radijcem posredovala dr. Jože Toporišič in dr. Janez Dular, je zapisan tudi v interni brošuri Pomembnejše novosti iz SP 2001, maj 2003, str. 15.
Enak napotek, torej izreka s š-jem, je zapisan tudi v najnovejšem Slovenskem velikem leksikonu, MK, prva knjiga je izšla leta 2003, zadnja oz. tretja pa leta 2005.
V tretji oziroma zadnji knjigi, ki obravnava gesla od P do Ž, najdemo na str. 499 iztočnice Jožef Stefan [štéfan], Stefanov zakon [štéfanov], Stefanova konstanta [štéfanova] konstanta."
V španskem jeziku je naglasno mesto zaznamovano z ostrivcem, če se ne ravna po splošnih pravilih naglaševanja v tem jeziku.
Črko z izgovorimo s fonemom s, izjema je le položaj pred l-jem ali m-jem.