V poljskem jeziku je stalno naglasno mesto na predzadnjem zlogu.
Dvočrkje rz izgovorimo s fonemom ž; če je pred njim nezveneči soglasnik, pa s š: Zgorzelec [zgoželec], Jerzy [ježi], Andrzej [andžej], Przybyszewski [pšibiševski].
Poljsko črko y prevzemamo s slovenskim fonemom i, v izvirniku pa je trdi i.
Dvočrkje sz izgovorimo s fonemom š.
V madžarskem jeziku je stalno naglasno mesto na prvem zlogu.
Ostrivec nad nenaglašenim samoglasnikom označuje dolžino, ne naglasnega mesta.
Madžarsko črko s izgovorimo š;
dvočrkje sz s fonemom s;
dvočrkje ly pa z j.
Dvočrkje ou izgovorimo u, zato ne Sloukas, temveč Slukas. Grški zapis prečrkujemo fonetično (prim. pravopisno razpredelnico za novogrško pisavo, člen 1108).
V grškem jeziku ostrivec vedno zaznamuje naglasno mesto.
Grško Κώστας Σλούκας.
V norveškem jeziku je navadno naglasno mesto na prvem zlogu.
St izgovorimo st, ne št (kot v nemščini na začetku besede ali na začetku prvega dela zloženke ali sestavljenke).
V španskem jeziku so imena, ki se končajo na soglasnik, večinoma naglašena na zadnjem zlogu. Ker naglašeni e stoji pred r-jem, ga izgovorimo široko. Iz imen moškega spola s končnico -a tvorimo svojilni pridevnik z obrazilom -ov, ne z ženskim obrazilom -in. Pravilno je samo [solánov], [dálajlámov], napačno: Solanin, dalajlamin.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Končnica -es je v francoskem jeziku nema, če ni naglašena.
Ker naglašeni e stoji pred r-jem, ga izgovorimo široko.
Pazimo tudi na izgovor v odvisnih sklonih, ni: [stróa/strôva]. Če se osnova samostalnika v govoru konča na -ó, jo pri sklanjanju podaljšamo z j: Shaw [šó] Shawa [šója].
Upoštevamo zapis na uradni spletni strani inštituta: "[...] pravilna izgovorjava je Inštitut Jožef Štefan [...]."
Tako so že pred leti zapisali mentorji za radijski govor na RTV:
"Med prvimi priročniki, ki navajajo izgovor tega priimka s š-jem, je leksikon CZ 1973. V SP 2001 izgovor tega priimka ni normiran, zato smo po izidu tega priročnika o izgovoru povprašali Pravopisno komisijo. Ta je potrdila zapis priimka Stefan s s-jem, izgovor pa s š-jem. Napotek, ki sta ga radijcem posredovala dr. Jože Toporišič in dr. Janez Dular, je zapisan tudi v interni brošuri Pomembnejše novosti iz SP 2001, maj 2003, str. 15.
Enak napotek, torej izreka s š-jem, je zapisan tudi v najnovejšem Slovenskem velikem leksikonu, MK, prva knjiga je izšla leta 2003, zadnja oz. tretja pa leta 2005.
V tretji oziroma zadnji knjigi, ki obravnava gesla od P do Ž, najdemo na str. 499 iztočnice Jožef Stefan [štéfan], Stefanov zakon [štéfanov], Stefanova konstanta [štéfanova] konstanta."
V italijanskem jeziku ni stalnega naglasnega mesta.
Črko c (ne pred e ali i) izgovorimo s fonemom k;
dvočrkje gn izgovorimo nj;
tročrkje gli pa s fonemom lj.
V švedskem jeziku je navadno naglašen prvi zlog.
Švedski ö zamenjujemo z najbližjim slovenskim fonemom: z e-jem, in ker je naglašen in stoji pred r-jem, ga izgovorimo široko.
To ni nemški priimek, ob katerem Dudnov izgovorni slovar navaja izgovor [zído]. Iz podatkov na spletu lahko razberemo, da nosi plemiški priimek po materi in da je v sorodu s švedskim igralcem Maxom von Sydowom [máksom fon sídovom].