V španskem jeziku so imena, ki se končajo na soglasnik, večinoma naglašena na zadnjem zlogu, tako še npr. Manuel [manuél], Martín [martín], Fidel [fidél].
Dva l-ja (ll) izgovorimo lj: Sevilla, Murillo – [sevílja], [muríljo].
V španskem jeziku so na predzadnjem zlogu naglašene besede, ki se končujejo na samoglasnik ali na s oz. n: Picasso, Dolores, Esteban – [pikáso, dolóres, estévan].
Naglasno mesto je zaznamovano z ostrivcem, če se ne ravna po pravilih naglaševanja v tem jeziku.
H je v španskem jeziku nem, izjemo naredimo pri podomačenih imenih (Havana, Honduras).
V španskem jeziku je naglasno mesto zaznamovano z ostrivcem, če se ne ravna po splošnih pravilih naglaševanja v tem jeziku.
V španskem jeziku se črka z izgovori s fonemom s, izjema je le položaj pred l-jem ali m-jem.
V španskem jeziku so na zadnjem zlogu naglašene besede, ki se končujejo na soglasnik, ne pa na s oz. n; naglasno mesto je zaznamovano z ostrivcem, če se ne ravna po pravilih naglaševanja v tem jeziku.
Nenaglašeni i pred samoglasnikom izgovorimo j.
Črko ñ izgovorimo nj.
Prevzete besede praviloma naglašujemo z ozkim e oziroma ozkim o; ker pa naglašeni e stoji pred r-jem, ga izgovorimo široko.
V španskem jeziku je naglasno mesto zaznamovano z ostrivcem, če se ne ravna po splošnih pravilih naglaševanja v tem jeziku.
V španskem jeziku se črka z izgovori s fonemom s, izjema je le položaj pred l-jem ali m-jem.
Ime Rafael pogosto napačno naglašujemo na prvem zlogu, morali pa bi ga na zadnjem. V španskem jeziku so imena, ki se končajo na soglasnik, večinoma naglašena na zadnjem zlogu, npr. Manuel [manuél], Fidel [fidél].
Ime Rafael pogosto napačno naglašujemo na prvem zlogu. V španskem jeziku so imena, ki se končajo na soglasnik, večinoma naglašena na zadnjem zlogu, npr. Manuel [manuél], Fidel [fidél].
V španskem jeziku so besede, ki se končujejo na samoglasnik ali na -s oz. -n, naglašene na predzadnjem zlogu: Silva [sílva], Palos [pálos], Carmen [kármen].
Tiste besede, ki se končajo na soglasnik (razen -s in -n), pa so večinoma naglašene na zadnjem zlogu: Salvador [salvadór], David [davíd-], Manuel [manuél], Puyol [pujól], Fidel [fidél].
Naglasno mesto pa je zaznamovano z ostrivcem, če se ne ravna po splošnih pravilih naglaševanja v tem jeziku.
Ostrivec v španščini ni naglasno znamenje, torej ne označuje dolgega samoglasnika in ožine o-ja. Je ločevalno znamenje: za označevanje naglasnega mesta, ki se razlikuje od pričakovanega; je obvezna sestavina črke.
Prevzete besede praviloma naglašujemo z ozkim e oziroma o; ker pa naglašeni o stoji pred v-jem, ga izgovorimo široko.
V španskem jeziku je naglasno mesto zaznamovano z ostrivcem, če se ne ravna po splošnih pravilih naglaševanja v tem jeziku. Španska imena, ki se končajo na soglasnik (izjemi sta -s in -n), večinoma naglašena na zadnjem zlogu, tako še npr. Manuel [manuél], Rafael [rafaél], Fidel [fidél].
Črko z izgovorimo s fonemom s, izjema je le položaj pred l-jem ali m-jem.