Francosko dvočrkje au izgovorimo o;
dvočrkje ch pa s fonemom š.
Končni e izgovorimo, ker je naglašen.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu. Zaradi sklanjatve naglas pri imenu s končnice prestavimo na prvi a, prim. Chiara, Julia.
Naglas je v latvijskem jeziku načeloma na prvem zlogu.
Prevzete besede praviloma naglašujemo z ozkim e, zato: [džénifera];
ko pa naglašeni e stoji pred r-jem, ga izgovorimo široko, zato: [gêrmane].
Mehčane soglasnike zamenjujemo z nemehčanimi: Ģērmane [gêrmane].
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Zvezo en ne pred samoglasnikom izgovorimo an.
H je nemi, se ne izgovarja.
Dvočrkje au izgovorimo o;
dvočrkje ay pa s fonemom e: Quai d'Orsay [ké dorsé].
E ni nemi, v francoščini se izgovori s polglasnikom.
rolán garós; igrišča rolána garósa, na rolánu garósu
igrišča Rolanda Garrosa
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Izgovor francoskih nosnih samoglasnikov prilagajamo glasovnim značilnostim slovenskega jezika: zvezo an izgovorimo tako, kot je zapisana.
Končni soglasniki so v francoskem jeziku večinoma nemi, izjema je -s, ki ga včasih izgovorimo (Reims [réms]), včasih ne (Calais [kalé]).
V madžarskem jeziku je stalno naglasno mesto na prvem zlogu.
Ločevalno znamenje, enako našemu ostrivcu, označuje dolžino, ne naglasnega mesta.
Madžarsko črko s izgovorimo š,
glas s pa je zapisan z zvezo sz.
V pred samoglasnikom ob prevzemanju v slovenščino izgovarjamo zobnoustnično, ne glede na izvirni izgovor, tudi npr. imena, zapisana z w, z angleškega govornega območja: Washington [vášington], Wall Street [vól strít], William [víljam], [víski].
Po pravopisnem členu 709 angleški govorjeni polglasnik za pisani o v knjižni slovenščini nadomeščamo z obstojnim govorjenim o.
Črko v pred samoglasnikom izgovarjamo zobnoustnično, ne glede na izvirni izgovor, tudi npr. imena z w-jem z angleškega govornega območja: Williams [víljams], Washington [vášington], Broadway [bródvej], Wilson [vílson].
Ustaljeni izgovor v medijskem in športnem prostoru je s širokim e.
V poljskem jeziku je stalno naglasno mesto na predzadnjem zlogu.
Poljsko črko ł prevzemamo s slovenskim fonemom l, v izvirniku pa je izgovor z ṷ.
Dvočrkje ch izgovorimo s fonemom h;
črko w pred soglasnikom pa z u.
Nenaglašeni i pred samoglasnikom izgovarjamo j.
V poljskem jeziku je stalno naglasno mesto na predzadnjem zlogu.
Dvočrkje rz izgovorimo s fonemom ž; če je pred njim nezveneči soglasnik, pa s š: Zgorzelec [zgoželec], Jerzy [ježi], Andrzej [andžej], Przybyszewski [pšibiševski].
Poljsko črko y prevzemamo s slovenskim fonemom i, v izvirniku je trdi i.
Dvočrkje sz izgovorimo s fonemom š;
dvočrkje ch s fonemom h;
črko w pred soglasnikom pa ṷ.
Z naglasom na o izgovori svoj priimek njegov lastnik.
Prevzete besede pa praviloma naglašujemo z ozkim e oziroma ozkim o.
E, ki mu sledi j, izgovorimo široko.
Francoski en izgovorimo [en] samo pred samoglasnikom, sicer [an], vendar so osebna lastna imena, ki se končajo na -ien, izjeme. Tako kot Cyprien [siprijên] tudi Adrien [adrijên], Aurélien [oreljên], Bastien [bastjên], Damien [damjên], Émillien [emiljên], Fabien [fabjên], Flavien [flavjên], Félicien [felisjên], Julien [žiljên], Lucien [lisjên], Sébastien [sebastjên], Donatien [donasjên] …
Črko c pred y izgovorimo s.
igó degríp, igója degrípa, z igójem; igójev, degrípov
Hugoja Desgrippesa, s Hugojem; Hugojev, Desgrippesov
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
H je nemi: Henri [anrí].
Francosko črko u izgovorimo i: Camus [kamí], Curie [kirí].
Končni soglasniki so v francoskem jeziku večinoma nemi, izjema je -s; končnica -es je nema, če ni naglašena: Descartes [dekárt].
Dvojne soglasnike izgovarjamo enojno: Musset [misé].
Na preglas o v e za glasovi c, č, ž, š, j, dž smo pozorni ne samo pri sklanjanju, temveč tudi pri tvorbi svojilnega pridevnika.
Francosko črko u izgovorimo i;
j izgovorimo ž;
dvočrkje ch izgovorimo š.
Končni soglasniki so večinoma nemi, vendar so izjeme. Športnik svoj priimek izgovori s končnim soglasnikom.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Končnica -es je nema, če ni naglašena.
Črko u izgovorimo i: Tartuffe [tartíf], buffet [bifé] je bife.
Dvočrkje oi izgovorimo u̯a: François [fransuá], Antoine [antu̯án], Benoît [benu̯á] ali z oa: tako v podomačenih besedah zapis npr. Loara (fra. Loire), Antoaneta (fra. Antoinette), kot tudi izgovor npr. Renoir [renoár].
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Dvočrkje ch izgovorimo s fonemom š,
tričrkje eau s fonemom o,
dvočrkje ou pa u.
Končni soglasniki so večinoma nemi.
Pri sklanjanju to besedo podaljšamo z j, ker se konča na ú.