V perzijskem jeziku je naglas navadno na zadnjem zlogu. Izjemo zaradi oblikoslovnih razlogov naredimo pri imenih, ki se končajo na samoglasnik, npr. Laridžáni, Rafsandžáni … (primer v SP: Pahlávi).
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu
Ostrivec na é ne zaznamuje naglasnega mesta. Črko é izgovorimo e; nenaglašeni e-ji so pa nemi.
Dvojne soglasnike izgovarjamo enojno.
Končni soglasniki so večinoma nemi.
V italijanskem jeziku ni stalnega naglasnega mesta.
Dvojne soglasnike izgovarjamo kot enojne.
C pred e izgovarjamo č;
s med samoglasnikoma ali pred zvenečimi soglasniki pa s fonemom z.
Pri prevzemanju nenaglašeno končnico -ia/-io izgovorno (in pogosto tudi pisno) podomačimo, npr. Italija, Antonio [antónijo].
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Dvočrkje ey izgovorimo e: Frey [fré]; pred samoglasnikom pa ej: Meyer [mejé].
Če se osnova samostalnika v govoru konča na -é ali -á, jo pri sklanjanju podaljšamo z j: Zola [zolá] Zolaja [zolája].
E pred j-jem izgovarjamo široko.
Japonski jezik ima tonemski naglas, ne jakostnega. Po pravopisnih pravilih 2001 tonemskega naglasa ne prevzemamo. Izgovor podomačimo (tako tudi Nemci, Angleži …) in japonska imena večinoma naglašujemo na predzadnjem ali predpredzadnjem zlogu, kot je zapisano v pravopisni preglednici za japonski jezik.
V angleškem jeziku c pred e in i izgovorimo s fonemom s.
Črkovni sklop oe izgovorimo o, zato pri sklanjanju osnovo podaljšujemo z j (pisno in govorno).
V španskem jeziku so imena, ki se končajo na soglasnik, večinoma naglašena na zadnjem zlogu, npr. Rafael [rafaél], Fidel [fidél].
Na predzadnjem zlogu so naglašene besede, ki se končujejo na samoglasnik ali na s oz. n.
Dva l-ja (ll) izgovorimo lj: Sevilla [sevílja], Murillo [muríljo].
Naglas v finskem jeziku je vedno na prvem zlogu.
Finsko črko ä izgovorimo s fonemom e.
Dvojne samoglasnike izgovarjamo enojno.
Uveljavljen izgovor v slovenščini: [sílanpe]; tako je tudi v pravopisnem slovarju 2001.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Francosko črko u izgovorimo s fonemom i: Tartuffe [tartíf];
i pred samoglasnikom pa j: Liège [ljéž].
Francoski en izgovorimo [en] samo pred samoglasnikom, sicer [an], vendar so osebna lastna imena, ki se končajo na -ien, izjeme. Prim. Bastien [bastjên], Damien [damjên], Émillien [emiljên], Fabien [fabjên], Flavien [flavjên], Félicien [felisjên], Julien [žiljên], Sébastien [sebastjên], Donatien [donasjên].
V končaju -en v prevzetih besedah iz francoščine je široki e.
Francoske končne polglasnike prestavimo za zlog nazaj: Sartre [sártər], Montmartre [monmártər].
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Francoske končne polglasnike prestavimo za zlog nazaj: Sartre [sártər], Grenoble [grenóbəl] …
V španskem jeziku so na predzadnjem zlogu naglašene besede, ki se končujejo na samoglasnik ali na s oz. n: Picasso, Dolores, Esteban – [pikáso, dolóres, estévan].
Črko c pred e in i v španskem jeziku izgovorimo s fonemom s, v drugih položajih s fonemom k.
V francoskem jeziku je stalno naglasno mesto na zadnjem zlogu.
Francosko črko ç izgovorimo s fonemom s.
Izgovor francoskih nosnih samoglasnikov prilagajamo glasovnim značilnostim slovenskega jezika: zvezo an izgovorimo tako, kot je zapisana.
Dvočrkje oi prevzemamo z u̯a.
Končni soglasniki so v francoskem jeziku večinoma nemi.
Črke h ne izgovorimo,
prav tako je nemi nenaglašeni končni e.
Dvojne soglasnike izgovarjamo enojno: Musset [misé].
Slonokoščena obala je nekdanja francoska kolonija. Uradni jezik je francoski, zato izgovarjamo po francoskih izgovornih pravilih in naglasimo na zadnjem zlogu.
I se pred samoglasnikom vedno izgovori kot j: Liège [ljéž], Pierre [pjêr].