V italijanskem jeziku ni stalnega naglasnega mesta.
S krativcem je označeno, da je naglas na zadnjem zlogu.
Dvojne soglasnike izgovarjamo kot enojne.
Črko z izgovorimo c; v redkih primerih dz.
Če se osnova samostalnika v govoru konča na -ó, jo pri sklanjanju podaljšamo z j: Miró [miró], Mirója [mirója].